Športna vzburjenost

Eden od vzrokov, zakaj ne moremo dobro regulirati vzburjenosti, je ta, da slabo zaznavamo, koliko je tekmovalec dejansko vzdražen. Pokazatelji tega so: srčni utrip, pritisk, temperatura kože, potenje in tekmovalčeva živčna napetost. Gre za pridobitev lastne natančne informacije o stanju telesne vzdraženosti glede na potrebno, in sicer ne samo neposredno pred samo borbo, ampak tudi med daljšimi časovnimi odmori na tekmovanju. Med potekom tekmovanja in odmori med borbami se je potrebno naučiti čim bolje regulirati in nadzorovati stopnjo vzdraženosti. Izkušen tekmovalec, ki dobro pozna svoje telo, se lahko nauči potrebno stopnjo vzburjenosti regulirati sam. To mu omogočajo informacije, na katere je pozoren, in sicer stanje lastnega telesa, kontrola srčnega utripa, temperature kože in potenja. Tekmovalec z oblačenjem glede na zunanjo temperaturo uravnava in ohranja telesno toploto. Ravno tako pazi, da se ne umiri preveč ali celo zaspi, saj lahko nastopi tekmovalna utrujenost kot posledica napetosti. Po tem je težko ponovno vzpostaviti primerno pripravljenost in vzburjenost za borbo, še posebno živčno-mišično. Tako trener tekmovalcu ponuja nove metode v iskanju kontrole nadziranja organskih dejavnosti. Meriti na organski sistem, ko zato nastopi potreba, zahteva od trenerja tudi teoretično znanje, ki ga nato v posebnih situacijah, posebno tekmovalnih, lahko koristno uporabi. Ta tehnika je dolgotrajnejša, saj zahteva od tekmovalca več znanja in pridobljenih izkušenj. Posebnega pomena je dejstvo, da lahko vplivamo na visceralni živčni sistem, torej sistem, ki je neodvisen od delovanja naše volje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *