Tablični računalniki niso ne notesniki in ne mobilni telefoni, so preprosto nekje vmes. Lahko rečemo, da so to dlančniki, ki ne potrebujejo vhodnih naprav, kot sta miška in tipkovnica, ampak imajo namesto njih zaslon na dotik. Od podobnih dlančnikov se tablični računalniki ločijo po tem, da so po preostalih specifikacijah navadni osebni računalniki, na katere je možno namestiti vso programsko opremo, združljivo s standardom IBM PC. Format je namenjen uporabi v okoljih, kjer so navadni notesniki preokorni.
Tablični računalniki imajo za osnovo zaslon, ki je občutljiv na dotik. Zaslon na dotik (znan tudi pod angleškim izrazom touchscreen) je računalniška vhodno-izhodna enota, ki s površino, namenjeno prikazovanju podatkov, zaznava tudi dotik uporabnikovega prsta ali ustrezno ostrega predmeta (npr. pisala). Za razliko od drugih vhodnih enot, kjer je interakcija posredna prek kurzorja, omogoča zaslon, občutljiv na dotik uporabniku neposredno interakcijo z grafičnimi elementi na zaslonu.
V zadnjih letih ta tehnologija doživlja eksploziven razmah na račun vedno večje priljudnosti elektronskih naprav kot so navigatorji GPS, dlančniki, pametni telefoni, tablični računalniki, bralniki elektronskih knjig itd. Takšna strojna oprema zaznava lego dotika s spremembo električnega upora ali kapacitivnosti površine, spremembo osvetlitve ali prevajanja zvočnega valovanja na določenem preseku točk nad njo ipd. Tablični računalniki, ki vsebujejo zaslone z več merilnimi elementi, omogočajo točnejšo zaznavo lege, komercialno dostopni pa so tudi že sistemi, ki zaznavajo dotike na več mestih hkrati, t.i. multitouch.
Slaba stran uporabniških vmesnikov z zasloni na dotik je predvsem neergonomičnost. Človek ni prilagojen za držanje rok pred seboj dlje časa, kar povzroča bolečnine v mišicah in otrplost rok ob dolgotrajnejši uporabi. Če je zaslon nameščen nižje in bolj položno, ga mora uporabnik gledati navzdol, kar lahko povzroči bolečine v vratu. Naprave, ki vsebujejo zaslone na dotike delajo preglavice tudi slepim in slabovidnim ljudem, saj le-ti podajajo vidne informacije.
Tablični računalniki vs. majhni prenosniki
Kdor okleva med majhnim prenosnikom in tabličnim računalnikom, naj upošteva prednosti in slabosti enega ter drugega. Tablični računalniki so lažji od prenosnikov, zato jih je lažje prenašati, baterija pri najboljših zdrži dlje kot pri prenosnikih, tudi do 10 ur, poleg tega omogočajo preprostejši dostop do vsebine z različnimi aplikacijami. Dobra stran je tudi ta, da so v trenutku pripravljeni za delo, saj ni treba čakati, da se naloži operacijski sistem. Negativne lastnosti tabličnih računalnikov so naslednje: primerni so za prebiranje vsebine, ne pa za vnašanje večjih količin podatkov, uporabnik mora pred kakršnim koli resnejšim delom namestiti ustrezno aplikacijo, izmenjava podatkov je omejena na brezžična omrežja ali v najboljšem primeru na pomnilniško kartico. Kakšne so dobre lastnosti majhnih prenosnikov?
Delo poteka v znanem okolju z znanimi aplikacijami, ki jih lahko najdemo marsikje, ne samo v posebej prilagojeni trgovini, vsebujejo fizično tipkovnico, ki je sicer manjša od tiste pri običajnih prenosnikih in pri osebnih računalnikih, ampak je preprostejša za uporabo kot pa navidezna, izmenjava podatkov in datotek prek USB ključev je preprosta, preprosto je tudi upravljanje s podatki v različnih mapah. V čem so tablični računalniki boljši od prenosnikov? Slednji imajo šibko baterijo, so dvakrat težji od tablic, poleg tega je njihova zmogljivost omejena.